Proces, ki zahteva čas in predanost.
Pančakarma je eden od temeljnih konceptov obvladovanja bolezni v Ajurvedi, ki iz telesa odstranjuje strupene snovi (ama). Predpostavlja, da je treba strupene snovi v telesu radikalno izločiti pred terapijo v obliki zdravil in prehrane, kajti ta morda ne bo učinkovita, če telesni kanali niso pravilno očiščeni, strupene snovi pa izločene. Le tako lahko dosežemo popolno razstrupitev, pomlajenost in vzpostavitev ravnovesje med telesom / umom / dušo oziroma ravnovesje fizičnih in mentalnih doš.
Postopki pančakarme vključujejo masažo telesa z zeliščnimi olji (abjanga), polivanje olja po čelu (širodara), savno (svedana), njuhanje zelišč ali vlivanje zeliščnih olj v nos (nasya), bruhanje (vamana), odvajalna terapija (virechana) ) in klistir (basti). Posebne sestavine in trajanje pančakarme se razlikuje glede na posameznika, zdravstveno stanje in obseg neravnovesja doš.
Čeprav nekateri centri izvajajo zgolj tri dnevno pančakarmo, vas druge klinike in centri ne bodo sprejeli niti za manj kot dva tedna, po možnosti za tri. To je proces, ki zahteva čas in predanost. Tudi ko sem opravljala raziskovalno delo v Ajurvedski psihiatrični bolnici v Kottakkalu je proces pančakarme zahteval minimalno tri tedne.
Sicer Ajurveda izvira na jugu Indije (Kerala), sem se odločila za ponoven obisk Devaaya centra na majhnem otočku Divar, v Goi. Predvsem, ker je Devaaya edini center (kar sem do sedaj obiskala), ki zadovoljuje higienske standarde, vseh pet čutov kot poudarja Ajurveda (predvsem mir) in ker je res celostno zastavljen – jutranji ritual čiščenja nosu, oči, ušes in ustne votline, joga, meditacija, pranajama (dihalne vaje), vegetarijanska prehrana glede na doše, tretmaji dopoldan in popoldan, dnevni obiski pri zdravniku, predavanja, demonstracije Ajurvedske kuhinje.
Ko sem se odpravljala v Indijo, nisem vedela, da me bo čakalo takšno presenečenje. Pančakarma. Pa vendar se je na prvem posvetu moja Ajurvedska zdravnica odločila, da grem skozi ta očiščevalen proces in pripravila načrt zdravljenja, ki sem ga prejela tudi v roke. “Ta pančakarma bo odlična!”, sem pomislila. Čeprav, ni bila ravno tako preprosta.
Med nebesi in peklom.
Devaaya center seveda ni odraz prave Indije, je pa pravljični kotiček, kjer se lahko 100% regeneriraš. Čudovita okolica z vso naravo, cvetočimi drevesi in poštirkano zelenico, ki bogati center je pravi balzam za očke in nosek. Na nekaj mestih se iz zunanjih zvočnikov sliši pomirjujoča in meditativna glasba, seveda pa center prevevajo tudi zvoki in petje raznovrstnih ptic. Hrana, božanska in to tako, da vedno grem iskat vse vsaj po dvakrat. In prvič se mi je zgodilo, da je pri zajtrku moje telo hrepenelo po kuhani hrani, ki jo pri nas sicer jemo za kosilo. Masaže in tretmaji pa itak, brez besed.
V sobi te vsak dan čaka svež bombažen plašč, v katerem preždiš večino dneva. Ker je telo neprestano prepojeno z oljem je raba nadvse primerna in tudi obvezna za prihod na tretma. Moji terapevtki sta bili mladi punci, Ruby in Lakshmi, z močnimi rokami, ki sta dnevno vame vtirali zeliščna olja in mleko ali zelišča v stilu Ajurvedskih masaž, ki so se začela s temeljito masažo glave in nadaljevala s telesom z dolgimi čvrstimi potezami. V tem procesu ni prostora za skromnost; standardna obleka je spodnje perilo za enkratno uporabo, včasih še to ne. Tarča je vsa koža. Predvsem dopoldanski, eno-urni tretma telesa.
Prvi štirje tretmaji so zajemali abjango ali masažo s toplim oljem, katerega količina se je stopnjevala v seje vročih oljnih kopeli. Čudovit občutek, ko po tebi vlivajo litre vročega olja, čeprav se počutiš kot riba v olju. Prvi štirje tretmaji so se zaključili s svedano ali indijsko savno (parna škatla, v kateri sedite z glavo zunaj), predvsem, da olje še bolje prodre v vsa tkiva telesa. To ni bil povsem prijeten zaključek tretmaja, saj je zunaj že tako ali tako zelo vroče, kar moji Piti velikokrat ne paše, tako da je dodatno segrevanje sprožalo peklenske občutke.
Popoldanski tretma je polurni in po navadi vsebuje masažo glave in širodaro ali polivanje toplega olja ali hladnega mleka ali sirotke po čelu, ki je zame božanska, kljub obilici olja, ki ostaja v laseh in zahteva vsaj 3kratno šamponiranje. Ob koncu vam na glavo zvežejo bombažno ruto, ker je olje potrebno pustiti na glavi vsaj še uro do dve, včasih še več, tako da sem po navadi šla na popoldansko jogo in meditacijo tako opremljena.
Po štirih pripravljalnih dneh se je proces pančakarme pričel odvijati resneje. Naslednje tri dni sem zjutraj na tešče, ob 7.30 pila medicinski ghee, količina je vsak dan naraščala. Najprej sem zgrizla nekaj koščkov svežega ingverja, popila ghee in zagrizla v koščke limete. Te dni ne zajtrkujete, temveč pijete vročo vodo, ingverjev čaj, vročo vodo z limono, soljo in medom ter zeliščni čaj. Tudi pri kosilu in večerji imate predpisano dieto, sadje uživate ob 16h, namesto ob 11h, ko je najboljši čas za uživanje sadja v Ajurvedi. Te tri dni dopoldan ni tretmajev, temveč samo popoldanski.
Osmi in deveti dan se je odvijal dokaj običajno, vrnil se je zajtrk, vrnil se je dopoldanski tretma, seveda pa je bilo treba slediti predpisani dieti pri vseh obrokih. Spremembe so bile pri tretmajih, začel se je proces ohlajanja, ko me je kdaj pa kdaj prav zeblo. Moja mlečna kopel je vsebovala polivanje hladnega zeliščnega mleka in vtiranje zelišč s toplimi pindami (bombažne vrečke napolnjene z zelišči).
V peklu
Sledil je dan D. Deseti dan je bil finale. Moja zdravnica se je odločila za Virechana ali odvajalno terapijo. Sledila je purgacija ali čiščenje črevesja, torej vsega kar se je skozi tretmaje in s pomočjo gheeja ter prehrane »izluščilo« iz telesa pa tudi uma in se zbralo v gastro-črevesnem traktu. Najtežji in najbolj zoprn dan. Ob 7.30 sem popila srednje veliko črno tableto, po kateri je sledilo zaužitje manjše skledice temno rjave paste, ki ni bila sploh ne tako slabega okusa. Do sem še vse znosno, čeprav mi je bilo rečeno, da poleg dežuranja na straniščni školjki lahko občutim bolečino v trebuhu, slabost, bruhanje. Še dobro, da ni bilo prisotnih zadnjih treh opozoril, saj je že samo dežuranje na školjki bilo sila izčrpavajoče. Ta dan preživiš v sobi, večino časa na školjki. Vso dopoldan piješ vročo vodo, ob 12h se te sicer usmilijo in ti v sobo postrežejo skodelico riža, ob 14h in 16h pa še s sokom granatnega jabolka.
Ampak, njihov plan se pri meni ni izšel. Jaz sem mislila, da bom »hin«, saj sem bila lačna za znoret, popolnoma izčrpana. To je bilo res globinsko čiščenje do zadnjega kotička. Naporno, naporno. Nisem več zdržala, tako da sem ob 15h klicala zdravnico, naj mi prinesejo nekaj za jest, ker bom sicer zlezla skupaj. In hura… nekaj minut za tem potrka možakar in mi preda skledico jogurta z medom, ki sem ga pojedla s takim užitkom in hvaležnostjo, kot najbrž še nikdar. Nebesa. Ampak kaj, čez pol ure bi jaz še jedla. »Kje je še ura sedem zvečer, ko bo večerja in bom spet lahko jedla«, sem si mislila. No, sem pa ob 17h dobila še sok, kar me je vsaj malo nasitilo. In »yes«, končalo se je moje druženje s školjko.
S tem pa se je odprlo poglavje dva. Kar se je kasneje zgodilo, je težko razložiti. Začela sem nekontrolirano jokati, dve uri. No, vsaj na lakoto nisem mislila. Težko je bilo razbrati, zakaj točno. Ampak, očitno se je s purgacijo sprostila nekakšna čustvena travma ali potlačena čustva, ki so morala ven. Čeprav sem vedela, da pančakarma čisti na vseh nivojih in da je to zelo dobro, sem se ta dan počutila kot da sem šla čez pekel. Komaj sem dočakala večerjo in veselje, da lahko znova svobodno uživam v hrani je bilo nepopisno.
Nazaj v nebesih
Prav tako občutki in počutje naslednje jutro. Nebesa. Prežeta z lahkotnostjo, svobodo, radostjo, sproščenostjo, mirom, prisotnostjo v trenutku, sem uživala še zadnje dni raja. V glavnem izjemno. Kot bi bila prečiščena do te mere, da sem lahko čutila pihljaj vetriča skozenj telo. Bilo je vredno, tudi občasnega pekla.
Toplo priporočam.
Vse dobro.
dr. Maja Kolarević
