Neposreden prevod kleš iz sanskrta (kleshas) pomeni “strup”, torej gre za različne strupe uma, ki nam v življenju povzročajo trpljenje. Premagovanje kleš vodi k prenehanju trpljenja in končno osvoboditev od ponavljajočega se cikla rojstva, smrti in ponovnega rojstva, znanega kot kolo Samsare. Vsi v življenju naletimo na izzive – to je tisto, kar gradi značaj in nas dela močnejše – toda orodja za njihovo premagovanje so tista, s čimer lahko pomaga filozofija joge. Veliko modrosti, ki se prenaša skozi tisoče let, je danes enako smiselno kot takrat, saj različni vzroki trpljenja – kot bomo videli – zdaj niso nič drugačni kot pred toliko leti.
V Joga Sutrah (sanskrt sutra: navodilo), kjer so prvič sistematično strnjene jogijske tehnike, je Patanjali identificiral pet kleš: nevednost, egoizem, navezanost, odpor ali sovraštvo in oklepanje življenja ali strah pred smrtjo. Na subtilni ravni nas nekatere kleše prizadenejo vsak dan, spet druge lahko povzročajo velike bolečine. Vsem tem »strupom« pa je skupno to, da nam preprečujejo popolno uživanje v življenju, biti tukaj in zdaj, torej biti resnično prisoten v sedanjosti in občutiti svobodo.
Patanjalijeve Joga Sutre predstavljajo filozofijo in psihologijo v enem. Vseh 195 suter sestavljajo kratki in jedrnati, vendar pomenljivi stavki. Tako kot v sodobni psihologiji, sutre opisujejo način delovanja uma ter katere ovire, težave in motnje uma lahko ovirajo samospoznanje in premišljeno ravnanje. Za uresničitev pozitivne spremembe uma Patanjalijeve sutre priporočajo tako imenovano »osemstopenjsko pot«. Če sledite tej poti, prepoznate vzroke trpljenja ali negativna duševna stanja, ki blokirajo pot do notranje svobode in se jim v prihodnje izognete. Tako je pot do samospoznanja prosta.
Um, ki kot opica skače sem ter tja
Po Patanjaliju je bistvena lastnost uma ta, da se običajno upira osredotočenosti na tukaj in zdaj. Pravzaprav kot opica skače z ene miselne veje na drugo. Nenehno je v gibanju in se ne osredotoča na trenutek, ampak se istočasno ukvarja z različnimi stvarmi: z dogodki iz preteklosti, načrti za prihodnost in vsemi čutnimi vtisi, ki jih mora vmes predelati.
Človeški um istočasno interpretira na splošno vse videno, zaznano in doživeto. Pri tem pusti, da ga vodijo njegovi miselni vzorci, navade, dogme, predstave in pogojenosti, ki se jih je v svojem življenju naučil in se nanje s ponavljanjem navadil, ne glede na to, ali so dobre ali slabe, pravilne ali napačne. Tako torej sploh ni nenavadno, da je um pri vseh teh dejavnostih nemiren, zaradi česar je tudi človekovo ravnanje pogosto neosredotočeno in nepremišljeno. Nasprotno pa zavestno ravnanje predpostavlja jasen um, um, ki se je umiril. Zato je Patanjali razvil osemstopenjsko pot za umiritev uma.
Cilj je zato doseči umirjeni um tukaj in zdaj. Naloga uma bo vselej nenehno razmišljanje in interpretiranje, to je navsezadnje njegov namen. Zato pri jogi ne gre za izključno umiritev uma, temveč za sposobnost, da se ne podredimo njegovemu preskakovanju in vso pozornost usmerimo na eno samo stvar. »Joga je umirjanje miselnih procesov.« (Joga sutre 1.2.) Tako postane zaznavanje jasno in ga prezaposlenost uma ne kali več. »Takrat razvijemo sposobnost prepoznavanja resničnega onstran vseh vnaprej oblikovanih mnenj in predstav.« (Joga sutre 1.3.) Zavestno in osredotočeno ravnanje tukaj in zdaj postane mogoče – to je resnično visoko zastavljen cilj. Kljub temu se um nenehno spopada z ovirami, imenovanimi kleše.
Kleše: moteči dejavniki uma
V filozofiji joge je emocionalna bolečina in njeni različni izrazi, kot je anksioznost in depresija, izvor določenih nezavednih univerzalnih konstruktov, ki obstajajo v vseh neosvobojenih človeških mislih (reinkarnacije). Ti konstrukti gradijo platformo, iz katere izhajajo vse druge bolj individualizirane nevroze življenje za življenjem, skozi kompleksno povezavo želja, navezanosti in izkušenj.
To je mogoče najbolj jasno opisano v Joga Sutrah, kjer je izkušnja emocionalne bolečine opisana kot univerzalen pogoj, njen vir pa kot določena veriga petih nezavednih mentalnih konstruktov imenovanih kleše ali trpljenje, ki vedno znova vznemirjajo um in tako povzročajo trpljenje. Pri tem gre za temeljne, globoko usidrane sile in sicer vse človekove težnje, ki kot tančica pokrivajo zaznavanje ter vplivajo na razmišljanje in ravnanje. Ta odpor v umu ovira jasno videnje in s tem pot v svobodo.
AVIDYA ali osnovna ignoranca je subjektivno zaznavanje in tako rekoč mati vsega trpljenja. Celotno vedenje, s katerim zaznavamo svet, ni namreč nikoli objektivno, temveč subjektivno. Človekovo zaznavanje je prežeto s prej pridobljenim vedenjem in sicer iz življenjskih izkušenj, želja in sanj, določenih predstav in pričakovanj – lastnih in tistih drugih ljudi. To subjektivno vedenje se velikokrat obravnava kot objektivno in resnično ter služi presojanju sveta. Od tukaj je narava ega na nek način omejena s samo-koncepti, po navadi kompleks razum-telo. Posledica ignorance naše prave narave je napačna identifikacija jaza z nekaterimi vidiki omejenega obstoja. Po Patanjaliju ta temeljna prevara oblikuje podlago za nadaljnje štiri kleše.
ASMITA: ego – središče sveta. Ta napačna identifikacija sproži obarvanost naše percepcije realnosti na način, da je celoten univerzum razdeljen na jaz in ne jaz, objekti naše izkušnje pa so razdeljeni na moje in ne moje. To je asmita, druga kleša. Samopodoba je velikokrat le malo podobna resničnemu jazu, saj jo že od otroštva prežemajo zaznavanje in mnenja drugih. Te izjave se tako rekoč zažrejo v um, dokler človek ni prepričan, da je res takšen, kot pravijo drugi. Od tu izvirajo manjvrednostni občutki in tudi pretirana samozavest. Po Patanjaliju oboje povzroča pretirano naravnanost nase: posameznik nenehno razmišlja le o sebi in se ima za središče sveta.
RAGA ali privlačnost: želja, da moremo vedno nekaj nujno spet imeti. Privlačnost proizvaja v nas vzorec obtožb. Začnemo slediti človeškim odnosom, strategijam nadzora, materialnemu posedovanju, znanju, bogastvu, statusu, moči – torej vsemu, kar je mogoče razširiti in s tem zavarovati naš šibek in slaboten individualiziran obstoj. Za tem se skrivajo dobre izkušnje, ki jih je človek vsaj enkrat doživel in jih zato želi vedno znova podoživeti. Ker pa narava ustvarja spremembe, so vsi »objekti« znotraj njega nestalni in jih je mogoče izgubiti vsak trenutek. Ko izkušamo »objekt«, ki nam daje ugodje postanemo nanj navezani in si želimo vnovične izkušnje. Ko postane izkušnja za nas nedostopna, občutimo bolečino. Naša žena ali partner, ki smo ga ljubili in z njim uživali nas zapusti zaradi drugega. Skušamo ga prepričati, da se vrne ali poskušamo najti nekoga njemu podobnega.
DVESHA ali odpor: občutek, ko nečesa nikakor ne želite (več) imeti. Če po ponavljajočih naporih nismo uspešni in naša navezanost ostaja močna, se naša bolečina in jeza spremeni v depresijo, nemoč in na koncu v sovraštvo do samega sebe in sveta. To je četrta kleša: »sovraštvo, ki sledi po izkušnji bolečine«. Dvesha je nasprotje raga in sicer pretirano odklanjanje stvari, kar izhaja iz slabih izkušenj ali predsodkov. Namesto da bi k neki situaciji ali človeku pristopili odprti, ravnanje določa dvesha, ki je v tem primeru popredalčkanje in negativno razmišljanje.
ABHINIVESHA ali vdanost življenju: strah pred neznanim. Zaradi privlačnosti in odpora se oblikuje grozen, kontinuiran in običajen tok naše energije in pozornosti skozi naše čute na objekte zunanjega sveta. Ta tok naše pozornosti in energije lahko samo poveča našo identifikacijo z našimi fizičnimi telesi in našim sedanjim fizičnim obstojem, kar povzroči, da še težje zaznamo ali se bojimo smrti, ker predstavlja konec zmožnosti zadovoljevati naše želje, ampak smo se emocionalno identificirali s kompleksom razum-telo. Na ta način se podzavestno, če ne zavestno bojimo, da se naša eksistenca konča s smrtjo naših fizičnih teles.
V bistvu tiči za tem strah pred smrtjo, strah pred popolno negotovostjo, saj nihče zagotovo ne ve, kaj se zgodi po smrti. Ker pa je vse podvrženo nenehnemu spreminjanju in v življenju ni dokončne gotovosti, je vsak dan dovolj priložnosti, ko dovolimo, da nas prevzame strah.
Strah ima vsekakor svoje razloge in včasih primerno obrambno funkcijo, ker pa um ne more razlikovati med utemeljenim in nesmiselnim strahom pred neznanim, nas to ohromi. Tako postane nesposoben jasnega zaznavanja, odločanja in ravnanja. Po Patanjaliju je strah kleša, ki je najmočnejša in jo je najtežje premagati.
Kleše niso vedno enako dejavne, včasih delujejo prikrito ali so komaj zaznavne, včasih pa so močno izražene in očitno obvladujejo ravnanje. Z budnostjo pa je mogoče priti lastnim klešam na sled. Pri tem se moramo zaustaviti, ustaviti in premagati samodejni sistem odzivanja na dražljaje ter se potem zavestno odločiti, kako se želimo odzvati. Po Patanjaliju sicer nikoli ni mogoče popolnoma premagati kleš, vendar osemstopenjska pot prikazuje metode, kako se lahko bistveno zmanjša njihov vpliv na zaznavanje in lastno ravnanje.
Patanjali pravi, da je zares samo en način, kako ubežati trpljenju – identificirati se moramo z našo globljo realnostjo, neskončno, nedeljivo zavestjo, virom, iz katerega je nastala kreacija. Ultimativen odgovor na obstoj bolečine v tem sistemu je zmeraj duhoven odgovor, kar bomo videli v nadaljevanju.
Za takojšnjo zaustavitev misli predlaga meditacijo, direktno ali z nadzorom dihanja ali zavestno koncentracijo na enega od objektov meditacije, ki prekine identifikacijo zavesti z objekti bolečine. To prinese razumu neko mero ravnodušnosti in miru.
Aštanga marga – osemstopenjska pot do notranje svobode
Notranjo svobodo in neodvisnost je po Patanjaliju mogoče doseči takrat, ko uspemo zavestno omiliti vpliv motečih dejavnikov uma na lastno zaznavanje in ravnanje. Osemstopenjska pot je neke vrste program pomoči za premagovanje kleš in sestoji iz veliko konkretnih, praktičnih in tudi danes še vedno zelo življenjskih postopkov in ravnanj.
Osemstopenjska pot na kratko
- Jama: ravnanje z okolico
- Nijama: ravnanje s samim seboj
- Asane: ravnanje s telesom
- Pranajama: ravnanje z energijo
- Pratjahara: ravnanje s čuti.
- Dharana: osredotočenost
- Dhijana: meditacija
- Samadhi – najvišje: notranja svoboda
Patanjalijeva aštanga marga (sankr. ash: osem, anga: deli telesa, marga: pot) ni premočrtna pot. Sicer se opisuje kot osemstopenjska pot, vendar korakom ni nujno slediti po vrstnem redu. Vsaka stopnja (predvsem prvih pet) pomeni vstop, čeprav večina ljudi, ko se spozna z jogo, začne z izvajanjem asan. Tako se upoštevanje jam in nijam razvije pogosto najprej z izvajanjem asan. Nekateri vključijo vaje pranajame in meditacije šele po dolgoletnem izvajanju asan. Cilj joge ostaja, da vse stopnje istočasano in enakovredno upoštevamo in jim vdahnemo življenje.
Posamezne stopnje osemstopenjske poti se razvijajo zelo počasi. Doseči stanje popolne svobode je več kot težko, kar tudi vsakdo takoj dojame. Zato je treba jogo obravnavati kot stalen proces, v katerem se človek nenehno postopno razvija in nikakor ne kot bližnjico do razsvetlitve. Tudi če se nam morda nikoli ne uspe popolnoma osvobodili kleš in samskar, se lahko z redno vadbo ter odprtim umom in srcem (v katerem se po Patanjaliju skriva človekovo samospoznanje) korak za korakom osvobodimo lastnih vzorcev in blokad ter mnenj in pričakovanj drugih. Ali vsaj vedno boljše prepoznavanje le teh in zavestno shajanje z njimi.
»Z vajami in sposobnostjo, da se prepustimo, lahko um doseže stanje joge in ga vzdržuje.« (Joga sutre 1.12). Za zmanjšanje vpliva kleš in razjasnitev uma je treba vztrajno vaditi ter se znebiti misli, da mora vadba takoj pokazati rezultate. Vsak naj vadi z naporom, ki mu ustreza in s tem naporom izvaja vaje dlje časa. Poleg tega moramo vse drugo (nad čimer pogosto nimamo nadzora) pustiti pri miru, kar pomeni sprejeti, kot se zgodi. Pri obojem pomaga globoko prepričanje, da smo na pravi poti.
Osemstopenjska pot: o ravnanju z okoljem
Jame navajajo pet zapovedi vedenja za obzirno in etično ravnanje posameznika z zunanjim okoljem, čeprav so v prvi vrsti namenjene našemu notranjemu okolju – našim mislim, besedam in dejanjem. »Nenasilje, resnicoljubnost, nekraja, zmernost in nekopičenje so zunanja disciplina.« (Joga sutre 2.30.)
Ahimsa ali nenasilje je veliko več kot zgolj telesno nenasilje in gre veliko bolj zato, da prepoznamo destruktivna dejanja – misli in tudi besede – in jih čimbolj izločimo iz svojega življenja. To zajema zavestno in obzirno ravnanje s samim seboj, z okoljem in drugimi živimi bitji. To pomeni, da do sebe in vsega živega razvijemo globoko sočutje in v vsaki situaciji razmislimo, kakšno ravnanje bo povzročilo najmanj škode.
Bistvo satja ali resnicoljubnosti ni brezpogojna poštenost, temveč bolj ravnanje v skladu z lastnim prepričanjem. Gre za to, da se ne pretvarjamo, niti v ponarejeni obzirnosti. Satja pomeni tudi skrb, da premislimo, kaj in tudi kako bomo nekaj povedali ter katere so posledica resnice. Namen je resnico čimbolje ubesediti, ne da bi nekomu namerno ali nepotrebno škodovali.
Asteja ali ne kradi pomeni, da si ne lastimo, kar nam ne pripada, ne glede ali gre za blago, dejanja ali misli. Krašenje s tujim perjem, prilaščanje zamisli ali zloraba zaupanja je kršitev asteje, prav tako kot kraja srebrnega pribora. Vedno je treba spoštovati lastnino drugih.
Brahmačarja ali zmernost zahteva zmernost na vseh življenjskih področjih in osredotočenost na bistveno. Vsaka preobilica, odvisnost in skrajnost lahko pripelje do tega, da to popolnoma prevzame nadzor nad mišljenjem in ravnanjem. Točno temu se z brahmačarjo izognemo. Pri tej zapovedi torej ne gre za popolno vzdržnost (na primer od poživil, vendar tudi navad), temveč za to, da najdemo pravo mero, da ne podležemo svojim strastem in tako ostanemo neodvisni. Prvotno se je brahmačarja razlagala kot spolna vzdržnost in askeza, kar izhaja iz mišljenja, da je vse, kar se ne osredotoča na bistveno (to je iskanje resnice), trošenje energije.
Pojem aparigraha ali nekopičenje je podoben pojmu asteje, vendar se bolj osredotoča na skromnost. Pomeni zavesten razmislek, kaj in koliko nečesa (živil, prostora, priznanja, slave,…) v resnici potrebujemo. To je lahko pri vsakem posamezniku drugače. Bistvenega pomena pri aparigrahi je, da se otresemo pričakovanj in prepoznamo lastno vrednost.
Osemstopenjska pot: o ravnanju s samim seboj
Patanjali poudarja, da »izvajanje joge morajo odlikovati tri lastnosti: disciplina, preučevanje samega sebe in sprejemanje lastnih omejitev« (Joga sutre 2.1.) Nijame navajajo pet načinov ravnanja s samim seboj. »Čistost, skromnost in zadovoljstvo, disciplina, preučevanje samega sebe in prepoznanje lastnih omejitev so notranja disciplina.« (Joga sutre 2.32.)
Na telesni ravni se šauča ali čistost ne nanaša samo na običajno dnevno higieno, ampak tudi na zavestno prehranjevanje in na ohranjanje čistosti telesa z rednim izvajanjem asan. Zadeva tudi neposredno okolico, na katero vpliva jogi, na primer oblačila ali stanovanje. Na duhovni ravni pomeni šauča ohranjanje čistih misli in prepustitev nadzora obzirnosti.
Santoša ali zadovoljstvo nas uči zadovoljstva s tem, kar imamo in kar smo, tako na materialni kot na telesni in tudi intelektualni ravni. To predpostavlja, da sprejmemo sami sebe in svoje osebne danosti. Vendar to ne pomeni, da se človeku ni treba nadalje razvijati in učiti, ampak da na notranje zadovoljstvo ne smejo vplivati zunanje okoliščine.
Tapas ali samodisciplina izhaja iz »žgočega hrepenenja« (sanskr. Tapas: vročina) in notranje potrebe. To žgoče hrepenenje je gorivo, ki omogoča, da se z vztrajnostjo in odločnostjo lotimo napora, potrebnega za napredovanje na poti k samospoznanju.
Svadhjaja ali preučevanje samega sebe, razmišljanje o samem sebi je tradicionalno pomenila preučevanje starih svetih zapisov, da bi dosegli samospoznanje. Pomeni pa tudi sposobnost opazovanja in analiziranja samega sebe in svojega vedenja ter razmišljanja o njem. To pomeni, da se vedno znova sprašujemo, kateri trenutki vplivajo na naše vedenje, katerim vzorcem odzivanja na dražljaje smo podrvrženi in v čem tičijo vzroki za to.
Pri zadnji nijami, išvara pranidhana ali zaupanje v višjo silo, gre za to, da prepoznamo lastne omejitve in sprejmemo, da ne moremo na vse vplivati. Ali se to sprejemanje, ta »prepustitev« uresniči v obliki predanosti nekemu božanstvu ali v obliki globokega zaupanja v življenje samo ali v neko višjo silo, je prepuščeno vsakemu posamezniku.
Osemstopenjska pot: o ravnanju s telesom, dihanjem, čustvi in umom
Dandanes je izvajanje telesnih položajev, asan, pogosto večinski del jogisjke prakse. Patanjalijeve jogijske sutre omenjajo samo sedenje (sanskr. asana: sedeti, zadrževati se). Lastnosti, ki jih spodbujajo, pa je mogoče kljub temu prenesti na vse pozneje razvite asane. V Joga sutrah sta navedeni dve lastnosti, ki naj bi jih v sebi »združevale« asane: »Asane morajo v enaki meri vsebovati lastnosti stabilnosti in lahkotnosti.« (Joga sutre 2.46.) Po eni strani mora biti telo v asani trdno postavljeno, prizemljeno, s čimer se doseže stabilnost. Istočasno se doseže energijska lahkotnost, v kateri se približamo meji svojih zmožnosti, ki je ne smemo preseči, tako da lahko z lahkotnostjo in veseljem ostanemo v asani. »Nekoga, ki pravilno izvaja asane, tudi izredni zunanji vplivi ne morejo vreči iz ravnotežja.« (Joga sutre 2.48.)
Pranajama pomeni zavestno usmerjanje energije, to pomeni uravnavanje in razširjanje diha. Z izvajanjem zavestno vodenega dihanja se umirita telo in um, s čimer razpadejo blokade in izboljša se pretok energije. »Ob redni vadbi pranajame se zmanjšajo blokade, ki preprečujejo jasno zaznavanje.« (Joga sutre 2.52.)
Pratjahara pomeni izključitev čutov, ki so tako rekoč odprta vrata v um, ki se posveti vsemu, kar vstopi skozi ta vrata. To je po eni strani življenjsko pomembno, saj čuti predstavljajo stik z zunanjim svetom. Po drugi strani pa je vedno prisotna nevarnost prepravljanja z dražljaji in odvračanja osredotočenosti z neke dejavnosti. S pratjaharo se naučimo čustvena vrata zapreti, tako da um sicer še vedno zaznava zunanje dražljaje, vendar se nanje ne odziva več.
»V primerjavi s prvimi stopnjami so zadnje tri najtežje.« (Joga sutre 3.7.) Prvih pet stopenj služi umiritvi duha, zadnje tri pa prodrejo do jedra: do samospoznanja in se nam zgodijo.
Dharana pomeni sposobnost popolne osredotočenosti na nek predmet, dejanje, vprašanje ali razmišljanje in ohranjanja te osredotočenosti. Šele s tem načinom zbranosti je mogoč globok prodor in razumevanje objekta osredotočenosti.
Pri meditaciji pride do neke vrste medsebojnega vplivanja z objektom osredotočenosti. V stanju meditacije pustimo za seboj subjektivno vedenje, miselne vzorce, dogme, pričakovanja in čustva, stvari pa intuitivno vidimo takšne, kakršne so. Kot opazovalec vidite to, kar je bilo prej izbrano kot predmet meditacije. Nevtralni opazovalec sprejme vse, kar vidi, ne da bi vrednotil in sodil, ne da bi posredoval ali želel kaj drugega.
Na koncu poti čaka najvišje, samadhi ali stanje notranje svobode. Jogijske sutre opisujejo to kot popolno zlitje z objektom meditacije. Občutek lastne identitete se izgubi. Veliko je tudi drugih opisov samadhe: spoznanje pravega jaza ali razsvetlitev, zlitje s svetom kot celoto ali božjim, notranja blaženost, stanje absolutne svobode, ki je neodvisna od zunanjih okoliščin.
Skozi sprehod po jogijski poti smo spoznali, kako lahko kreiramo moteče dejavnike uma sami in kako jih lahko z ustrezno samodisciplino, jogijskim znanjem in prakso obvladujemo. Seveda pa sama pot še zdaleč ni enostavna, kar smo tudi spoznali.
Z upoštevanjem jam lahko dosežemo usklajenost s samim saboj in okoljem. Manj kot se um poistoveti z življenjskimi obremenitvami, mirnejši postaja. Bolj kot so lastne namere prežete z jamami, laže je okrog sebe ustvariti ozračje miru. Večje kot je izžarevanje pozitivnega, večja je tudi privlačnost pozitivnega. In manjše kot so poželjivost in odvisnosti, večji je občutek spokojnosti. In večja kot je notranja spokojnost, lažje se zdi življenje in laže se spopadamo z nepredvidljivimi zapleti v življenju.
V vsakdanjem življenju je spoštovanje jam vsekakor poseben izziv. Vsak dan se ob številnih priložnostih soočamo z vprašanjem, v kolikšni meri se je mogoče ravnati po jamah. Nekateri ljudje nazadnje postanejo svetniki, ne da bi si za to posebej prizadevali. Zato moramo biti do samih sebe dovolj obzirni ter s humorjem in mirnostjo opazovati lasten napredek, kot tudi nazadovanje pri spoštovanju jam in na to pot gledati kot na trajen proces.
Enako je z nijamami. Čeprav so lahko kot navodilo za ravnanje s samim seboj prepričljive, se včasih v vsakodnevnem življenju izkažejo za zahrbtne. Ohranjanje čistosti telesa se še zdi preprosto, ampak vseh misli? To je že teže. Tudi zadovoljstvo je vpričo številnih vsakodnevnih skušnjav vedno znova na preizkušnji. »Žgoče hrepenenje« oziroma disciplina vse prepogosto ovira nenadna in nerazložljiva lenoba. Razmišljanje o samem sebi je naporno in pogosto resnično sploh nočemo pogledati v svoja globoka brezna. Nasprotno pa se zdi preprosto prepoznati lastne omejitve, kar pa ne pomeni, da se ne da z njimi odlično prerekati. Pri tem pomaga samo eno: iti naprej, ne obremenjevati se preveč, delati majhne korake in se ne vznemirjati zaradi nazadovanja.
Vsak, ki se ukvarja z jogo, tekom življenja razvije močnejšo zavest in tudi daljnosežno obzirnost do sebe, okolja in vseh živih bitij ter tako vedno bolj posluša lastno telo, ne da bi moral pri tem upoštevati karšnekoli zapovedi.
