Charaka (oče(tje) Ajurvede) med drugim izpostavi, da so težave v duševnem zdravju stvar poznavanja samega sebe. Ekstremna občutja, kot je žalost, zavist in poželenje kot tudi evforija in vriskanje spadajo v kategorijo duševnih bolezni. Ta občutja imajo moč, da prekinejo človekovo zaznavanje njih samih stran od realnosti – od tega kdo zares smo in kako smo povezani z drugimi in okoljem, svetom okoli nas.
V filozofiji joge, ki je za Ajurvedo njena psihologija, je emocionalna bolečina in njeni različni izrazi, kot je anksioznost in depresija, izvor določenih nezavednih univerzalnih konstruktov, ki obstajajo v vseh neosvobojenih človeških mislih (reinkarnacija). Ti konstrukti gradijo platformo, iz katere izhajajo vse druge bolj individualizirane nevroze življenje za življenjem, skozi kompleksno povezavo želja, navezanosti in izkušenj. To je mogoče najbolj jasno opisano v Yoga Sustras of Patanjali, kjer je izkušnja emocionalne bolečine opisana kot univerzalen pogoj, njen vir pa kot določena veriga petih nezavednih mentalnih konstruktov imenovanih kleše ali trpljenje.
AVIDYA ali osnovna ignoranca: subjektivno zaznavanje
Avidya je tako rekoč mati vsega trpljenja. Celotno vedenje, s katerim zaznavamo svet, ni namreč nikoli objektivno, temveč subjektivno. Človekovo zaznavanje je prežeto s prej pridobljenim vedenjem, in sicer iz življenjskih izkušenj, želja in sanj, določenih predstav in pričakovanj – lastnih in tistih drugih ljudi. To subjektivno vedenje se velikokrat obravnava kot objektivno in resnično ter služi presojanju sveta. Od tukaj je narava ega na nek način omejena s samo-koncepti, po navadi kompleks razum-telo. Posledica ignorance naše prave narave je napačna identifikacija jaza z nekaterimi vidiki omejenega obstoja.
ASMITA: ego – središče sveta
Ta napačna identifikacija sproži obarvanost naše percepcije realnosti na način, da je celoten univerzum razdeljen na jaz in ne jaz, objekti naše izkušnje pa so razdeljeni na moje in ne moje. To je asmita, druga kleša. Samopodoba je velikokrat le malo podobna resničnemu jazu, saj jo že od otroštva prežemajo zaznavanje in mnenja drugih. Te izjave se tako rekoč zažrejo v um, dokler človek ni prepričan, da je res takšen, kot pravijo drugi. Od tu izvirajo manjvrednostni občutki in tudi pretirana samozavest. Po Patanjaliju oboje povzroča pretirano naravnanost nase: posameznik nenehno razmišlja le o sebi in se ima za središče sveta.
RAGA ali privlačnost: želja, da moremo vedno nekaj nujno spet imeti
Privlačnost proizvaja v nas vzorec obtožb. Začnemo slediti človeškim odnosom, strategijam nadzora, materialnemu posedovanju, znanju, bogastvu, statusu, moči – torej vsemu, kar je mogoče razširiti in s tem zavarovati naš šibek in slaboten individualiziran obstoj. Za tem se skrivajo dobre izkušnje, ki jih je človek vsaj enkrat doživel in jih zato želi vedno znova podoživeti. Ker pa narava ustvarja spremembe, so vsi “objekti” znotraj njega nestalni in jih je mogoče izgubiti vsak trenutek. Ko izkušamo “objekt”, ki nam daje ugodje postanemo nanj navezani in si želimo vnovične izkušnje. Ko postane izkušnja za nas nedostopna, občutimo bolečino. Naša žena ali partner, ki smo ga ljubili in z njim uživali nas zapusti zaradi drugega. Skušamo ga prepričati, da se vrne ali poskušamo najti nekoga njemu podobnega.
DVESHA ali odpor: občutek, ko nečesa nikakor ne želite (več) imeti
Če po ponavljajočih naporih nismo uspešni in naša navezanost ostaja močna, se naša bolečina in jeza spremeni v depresijo, nemoč in na koncu v sovraštvo do samega sebe in sveta. To je četrta kleša: »sovraštvo, ki sledi po izkušnji bolečine«. Dvesha je nasprotje raga, in sicer pretirano odklanjanje stvari, kar izhaja iz slabih izkušenj ali predsodkov. Namesto da bi k neki situaciji ali človeku pristopili odprti, ravnanje določa dvesha, ki je v tem primeru popredalčkanje in negativno razmišljanje.
ABHINIVESHA ali vdanost življenju: strah pred neznanim
Zaradi privlačnosti in odpora se oblikuje grozen, kontinuiran in običajen tok naše energije in pozornosti skozi naše čute na objekte zunanjega sveta. Ta tok naše pozornosti in energije lahko samo poveča našo identifikacijo z našimi fizičnimi telesi in našim sedanjim fizičnim obstojem, kar povzroči, da še težje zaznamo ali se identificiramo z našo duhovno naravo, kar povzroči, da še težje zaznamo ali se identificiramo z našo duhovno naravo. Ne da bojimo smrti, ker reprezentira konec naših zmožnosti zadovoljevati naše želje, ampak smo se emocionalno identificirali s kompleksom razum-telo. Na ta način se podzavestno, če ne zavestno bojimo, da se naša eksistenca konča s smrtjo naših fizičnih teles.
Patanjali pravi, da je zares samo en način, kako ubežati trpljenju – identificirati se moramo z našo globljo realnostjo, neskončno, nedeljivo zavestjo, virom, iz katerega je nastala kreacija. Ultimativen odgovor na obstoj bolečine v tem sistemu je zmeraj duhoven odgovor.
Za takojšnja zaustavitev misli predlaga meditacijo, direktno ali z nadzorom dihanja ali zavestno koncentracijo na enega od objektov meditacije, ki prekine identifikacijo zavesti z objekti bolečine. To prinese razumu neko mero ravnodušnosti in miru.
